Taj Mahal, izziv gradnje in ohranitve

Taj Mahal je razkošen mavzolej , nahaja se ob reki Jamuna južno od mestnega obzidja mesta indijskega mesta Agra. Razkošen mavzolej Taj Mahal je bil sredi sedemnajstega stoletja zgrajen kot grobnica za Ardžumand Banu Begum. Mavzolej je velikokrat upodobljen kot simbol Indije , bodisi samostojno ali v družbi drugih indijskih znamenitosti. Zato je izrednega pomena njegova ohranitev za vse današnje in bodoče generacije. Gradnja mavzoleja je potekala dve desetletji, ter je bila svojevrsten podvig takratnega časa. Danes se Taj Mahal sooča s podobnimi problemi, kot v času gradnje. Skupno točko težav predstavlja reka Jamuna, ki je tisoč tristo kilometrov dolg pritok indijske svete reke Ganges. Kompleks zgradb je postavljen ob reko, v tridesetih letih sedemnajstega stoletja je bilo potrebno ob njej zgraditi nad gladino dvignjeno površino.

Na tej površini danes stoji vse, kar je vključeno v kompleks Taj Mahal . Najbolj obremenjen je predel z mavzolejem, ki s svojo težo pritiska na tla. Zgolj kupola, ki se dviga preko štirideset metrov v nebo predstavlja veliko silo. Po ocenah strokovnjakov naj bi kupola tehtala dvanajst tisoč ton. Skupaj z drugimi deli mavzoleja pa se nahaja v neposredni bližini reke. Slike mavzoleja to nevarnost večinoma prikrivajo, saj so večinoma zajete z drugega zornega kota. Trdnost lesenih temeljev mavzoleja Taj Mahal zagotavlja reka Jamuna s tem, da jih ohranja vlažne. S tem pa njihovo trdnost in obstoj. Reka je danes zaradi zajezitev in vročine v minulih obdobjih velikokrat izsušena. Taj Mahal bi zaradi tega lahko izgubil svojo trdnost, saj z izsušitvijo obstaja nevarnost ošibitve lesenih delov temeljev. Obstaja možnost, da bi mavzolej doživel podobno usodo kot znameniti italijanski nagnjen stolp. Mavzolej skuša Indija ohraniti tudi pred drugimi škodljivimi vplivi iz okolja, najbolj ranljiv je predvsem beli marmor. Taj Mahal je bil v začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja vpisan na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.